Dogodki

Slovensko panevropsko gibanje je v sodelovanju s panevropo Madžarska organiziralo četrto mednarodno konferenco v okviru projekta JOCICEF z naslovom Euroscepticism – roots, challenges and prospects, ki je potekala 26. in 27. oktobra 2018 v kraju Szentendre (Madžarska).
EVROSKEPTICIZEM – KORENINE, IZZIVI IN PRIHODNOST

Slovensko panevropsko gibanje je v sodelovanju s panevropo Madžarska organiziralo četrto mednarodno konferenco v okviru projekta JOCICEF z naslovom Euroscepticism – roots, challenges and prospects, ki je potekala 26. in 27. oktobra 2018 v kraju Szentendre (Madžarska). Namen konference, ki se je v dveh dnevih skupaj udeležilo 53 udeležencev iz držav (Slovenija, Madžarska, Avstrija, Slovaška, Španija, Italija, Češka, Francija, Danska in Belgija), je bil osvetliti izzive, ki jih prinašajo evroskepticizem in različne oblike populizmov za sedanjo in predvsem prihodnjo ureditev Evropske unije (EU). EU je vse bolj na udaru različnih sil, ki dvomijo o učinkovitosti in celo smiselnosti evropskega povezovanja, zato se zatekajo k populistični retoriki kot tudi nacionalizmu, za notranjepolitične težave pa največkrat krivijo evropske institucije. Govorniki so se strinjali, da se politični populizmi in evroskepticizem napajajo predvsem na račun nepoznavanja zgodovinske vrednosti evropskega projekta in predvsem evropskih politik, zaradi česar je treba okrepiti komunikacijo med državljani in evropskimi institucijami. Dogodek je bil sestavljen iz 4 vsebinskih panelov, uvodnih razmišljanj ter razprave z aktivnim poslušalcem.

Aba Béla, predsednik Panevropske unije Madžarske, je v uvodnem nagovoru pozdravil udeležence ter izpostavil pereč problem evroskepticizma za našo prihodnost in bodoče generacije. Naša naloga je, da oblikujemo predloge, s katerimi bi naslovili politične odločevalce, njihova dolžnost pa jih je proučiti in upoštevati. Zato je pomembno, predvsem v začetku evropskega predvolilnega časa, da so predlogi narejeni na podlagi pravih podatkov, zaključki pa realni in usmerjeni v prihodnost. Vendar je treba biti pozoren glede interpretacije evropskih vrednot, saj jih dandanes vsakdo razume nekoliko drugače. Celoten govor si lahko ogledate tukaj.

Alain Terrenoire, predsednik Mednarodne panevropske unije, je uvodoma opozoril na destruktivne sile v Evropi, ki želijo zrušiti projekt, na katerem so evropske države in narodi gradili več kot 70 let. Evropska unija, kakršno poznamo danes, je bila zgrajena na temeljih miru in solidarnosti, vendar se slednja vse bolj izgublja v nacionalističnih težnjah. Apeliral je Madžarsko, naj ostane del trdega in močnega jedra EU in naj se ne pusti zavesti brezidejnosti demagogov. Če želi EU preživeti, mora biti svobodna, močna in neodvisna ter izgrajevati države, ki bodo razumele pomembnost skupne evropske poti. Celoten govor si lahko ogledate tukaj.

Laris Gaiser, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, je na kratko povzel dogajanje na zadnji panevropski konferenci v Ukrajini, kjer so udeleženci ugotovili, koliko pozitivnega duha je v Ukrajini do EU. Kot so sami poudarili, se borijo za evropske vrednote. In mogoče je prav, da bi vprašali državljane tistih držav, ki se želijo priključiti EU, katere so te vrednote ter zakaj jih evropski državljani ne vidimo. Kot je izpostavil Gaiser, se je treba za prihodnost Evrope intelektualno boriti. Res je, da EU ne deluje tako, kot si zamišljamo državljani (manjka ji uveljavljanje načela subsidiarnosti, še vedno precej birokratska ipd.), vendar so za takšno sliko krive tudi države same oziroma državljani. Kot največji izziv in težavo vidi v volilni abstinenci, saj se s tem dovoli silam, ki so proti EU in uspejo mobilizirati svoje podpornike, da začnejo prevladovati. Celoten govor si lahko ogledate tukaj.

Georg von Habsburg je v nagovoru izpostavil, kako se je v preteklosti Otto von Habsburg boril za skupno Evropo in predvidel, da bo padec železne zavese pomenil začetek pravega evropskega združevanja. Spomnil je, da je Zahodna Evropa konec hladne vojne pomenila prostor varnosti, stabilnosti in napredka. Takrat je bila za vzhodnoevropske države evropska prihodnost jasna in nedvoumna. Ko so Madžarska in druge države začele proces približevanja EU, je vladalo optimistično vzdušje. Vendar ljudje težijo k tem, da pozabljajo zadeve, zaradi česar v današnji množici kriz (migrantska, gospodarska, Brexit idr.) pozabljajo na to, da je Evropa otok miru in stabilnosti. Moramo biti optimistični, saj je glede na temačno preteklost vseeno dosegla nekaj izjemnega. Veliko pa je tudi na državljanih, da poznajo svoje evropske predstavnike, jih sprašujejo in jim zastavljajo vprašanja. To je še posebej aktualno v času pred evropskimi volitvami, da spodbujamo zastopnike državljanov k razmišljanju, obratno pa bi imeli državljani neposreden stik s političnimi odločevalci – s tem bi se uspešno borili proti evroskepticizmu. Celoten govor si lahko ogledate tukaj.

Kot zadnji govornik uvodnega dela je udeležence pozdravil Lászlo Lovászy, ministrski predstavnik, ki je predstavil globalni kontekst izzivov, s katerimi se bo v prihodnosti soočila EU. EU se bo kmalu soočila z izzivi kot so demografija (starajoča se evropska populacija), umetna inteligenca (npr. robotizacija), biotehnologija (npr.  CRISPR) in (evroskeptične) politike (Brexit). Za razvoj evropske politike bo pomembno predvsem novo definiranje vlog posameznih evropskih institucij ter drugih akterjev (npr. »neodvisne« kvazi NVO ozirom t.i. quangos), ki bi lahko postali tako veliki, da bi narekovali in usmerjali sicer demokratične procese. 

 

Prvi panel – Boj proti evroskepticizmu z več Evrope

Govorniki so razpravljali o tem, kaj pomeni evroskepticizem, kako ga definiramo ter kateri so vzroki za njegov nastanek. Prav tako so se dotaknili vprašanja vloge evropskih institucij in držav članic ter posebej, kako je mogoče zajeziti val evroskepticizma in populizma. Panel je moderirala Annamária Csiszér, Panevropa Madžarska.

Jan Machacek, Institut za politiko in družbo (Češka), je izpostavil, da obstaja več vrst evroskepticizma. Prvi želi oslabiti delovanje evropskih institucij in njihovo vlogo na nacionalne države. Ta po njegovem mnenju najverjetneje izhaja iz nepoznavanja evropskih institucij in politik, saj so strukture in povezave težko razumljive za evropske državljane. In ker tega ustroja ne poznajo, instinktivno dvomijo. Druga skupina evroskeptikov pa se zavzema za čim manj evropske integracije in poveličuje moč nacionalnih držav in njihovih rešitev. Da bi zajezili tako eno kot drugo skupino predlaga, da bi morala EU in njeni postopki postati enostavnejši in bolj razumljivi širšemu krogu ljudi. Poleg tega pa treba jasno začeti komunicirati EU in njene politike, saj mnogo državljanov ne ve, ali je EU federacija, unija, projekt, eksperiment ali kaj drugega.

Janik Szabolcs, Raziskovalni institut za migracije (Madžarska), je izpostavil dilemo, kdo je bolj evroskeptičen: politične stranke ali državljani. Velik vpliv na percepcijo EU imajo krize, za katere se zdi, da jim ni konca (gospodarska, zunanjepolitična, migracijska idr.). Posledično imajo državljani občutek, da EU ni delujoča tvorba oziroma ne zna najti pravih odgovorov. In to je voda na mlin evroskeptikom, ki za nastale težave krivijo evropske politike in evropske institucije. In tu so posebej spretne politične stranke, ki po večini gledajo zelo ozko skozi oči njihovih lastnih interesov. In vzpon takšnih strank nas mora skrbeti.

Charles Nonne, neodvisni raziskovalec in poročevalec (Slovenija), je prav tako poudaril, da obstajajo različni tipi evroskepticizma, ki ga lahko v grobem razdelimo na tistega, ki prihaja od zunaj in tistega, ki prihaja od znotraj. Kot primer je navedel evropsko širitveno politiko, ki je sama po sebi paradoks. Gre za politiko, v katero je EU investirala največ denarja, vendar ima izjemno nizko stopnjo podpore državljanov. V tem primeru gre za slabo komunikacijo evropskih politik z državljani. Poleg tega pa evroskeptizicem izhaja iz dejstva, da je EU »utrujena«, kar se vidi a) v pomanjkanju integritete; b) pomanjkanju vizije (kakšna bo EU čez 30 ali 50 let); c) v pomanjkanju zaupanja (celoten evropski proces temelji na zaupanju, vendar se ljudje, ko gre za najbolj pereče izzive, raje zanesejo na nacionalne države).

 

Drugi panel – Gonilne sile evroskepticizma v državah članicah

Države članice in države kandidatke za vstop v EU se po podatkih Eurobarometra precej razlikujejo glede na stopnjo zaupanja v prihodnost EU. Medtem ko je stopnja zaupanja v evropsko prihodnost v državah kandidatkah višje, se obratno povečuje stopnja nezaupanja do skupne evropske prihodnosti v državah članicah EU. Panel je moderiral Dejan Hribar, Slovensko panevropsko gibanje.

Ferenc Mislivetz, Institut za uporabne študije (Madžarska), je uvodoma spomnil, da je zveza NATO na Norveškem začela najobsežnejše vojaške vaje v zadnjem desetletju ter da bodo ZDA na območje EU namestile več jedrskega orožja. S tem je želel ponazoriti, da je med državami začela prevladovati zaskrbljenost nad varnostjo, ki je pred desetletjem še nismo čutili. In ravno varnost je tista, ki danes narekuje meddržavne odnose in v veliki meri oblikuje mnenje državljanov. Po padcu železne zavese je imela civilna družba moč, zanos in predvsem občutek, da lahko nekaj naredi in premakne. Državljani so imeli občutek, da je čas za skupno Evropo, brez meja. Po letu 2008 se je ta zanos močno ohladil in prišel do stopnje t. i. lažnega zanosa – vsi si želimo, da EU ostane zaradi koristi, ki jih imamo, vendar se bomo na koncu vedno zatekli k nacionalnim politikam.

Áron Máthé, Državni svet za spominjanje (Madžarska), na evroskepticizem gleda z zgodovinskega vidika. Po njegovem mnenju gre pri današnjem evroskepticizmu predvsem za nekakšen proti-zahodni občutek, saj vzhodno-evropske države nikoli niso bile zares enakopravno sprejete. Zaradi tega imajo vzhodno-evropske države in državljani zadržek pred tesnejših integracijskim procesom. Ko govorimo o vzponu populizmov, je izpostavil, da se v vzhodno-evropskih državah krepi skrajna levica, ki svoje ideje črpa v komunizmu. To se po njegovem mnenju dogaja zato, ker komunizmu ni bilo nikoli zgodovinsko sojeno tako kot nacizmu.

Marko Stojić, Metropolitanska univerza v Pragi (Češka), je predstavil evroskepticizem v jugovzhodni Evropi in v državah kandidatkah za vstop v EU. Najbolj očitno je dejstvo, da so države kandidatke mnogo bolj pozitivne glede prihodnosti EU kot pa so državljani EU. Vzroki za to so različni, vendar je ključni ta, da se krize (predvsem migrantska) teh držav ni dosti dotikala in ni imela takšen odmev kot v EU državah (npr. na Madžarskem). Najbolj evroskeptična država na Balkanu je tradicionalno Srbija, predvsem zaradi dogodkov iz 90. let prejšnjega stoletja. Državljani Srbije še vedno menijo, da so ji ZDA in evropske države naredile veliko krivico in da kasneje države niso enakopravno obravnavali z drugimi državami iz regije. Izpostavil je izjemno veliko vlogo medijev, ki lahko bodisi ustvarjajo bodisi manipulirajo z javnim mnenjem, kar je lahko precej nevarno.

Marcelo Ciola, Univerza Paris-Est in Mediterranean Affairs (Italija), je poudaril, da obstajajo tri skupine evroskeptikov, in sicer: a) evroskeptiki, ki so to postali zaradi svojega (poslabšanega) ekonomskega položaja; b) tisti, ki zavračajo Evropo (ang. euro-rejecting group) oziroma njeno institucionalno ureditev; c) evro-pragmatiki, ki postanejo evroskeptiki v trenutku, ko jim skupne evropske politike niso po volji.

 

Tretji panel – Gospodarska, politična in varnostna kriza – kaj sledi?

EU se v zadnjem desetletju sooča s krizami, s kakršnimi se ni od konca II. svetovne vojne. Začelo se je s finančno in gospodarsko krizo, ki je pahnilo marsikatero članico na rob bankrota, nadaljevala se je s krizo vodenja in upravljanja EU ter prešla v varnostno krizo (na eni strani obrambno-varnostna dilema, na drugi strani je migrantska kriza povzročila, da je najvišja evropska vrednota postala varnost). Panel je povezoval Rainhard Kloucek, Panevropa Avstrija.

Ferenc Kalmár, ministrstvo za zunanje zadeve in trgovino(Madžarska), je spomnil na že znane besede, da EU ni globalni akter, ampak globalni plačnik (ang. EU is not a global player, but it is a global payer.). Evropske parlamentarne volitve 2019 bodo že jasneje pokazale, v katero smer bo šel razvoj EU v prihodnjih letih in desetletjih. Kot je izpostavil, bi se morali v EU izjasniti, kakšno obliko vladavine želimo imeti (federativno ali Evropo narodov), saj bi tako lažje komunicirali EU med državljani in tudi globalno. Po njegovem mnenju obstajata znotraj EU dva vidika razvoja, in sicer zahodni, ki temelji na državljanstvu (ang. civic) in vzhodni, ki temelji na etničnosti. In tu prihaja do največjih neskladij in razhajanj, ko začnemo govoriti o evropskem državljanstvu in človekovih pravicah. Hkrati pa je opozoril, da se je zgodovinsko gledano odnos zahodne Evrope do vzhodne spremenil, saj so v 90. letih prejšnjega stoletja zahodne države intervenirale z namenom, da se vzhodno-evropske države demokratizirajo in razvijejo. Danes pa gre retorika v smeri, da so vzhodno-evropske države del težav in ne rešitev. Izpostavil je nujnost nadaljevanja (medkulturnega) dialoga znotraj EU.

Willem Pieter de Groen, Center za evropske politične študije (Belgija), je uvodoma spomnil, da je EU v zadnjem desetletju prebrodila precej kriz, ki so jo oslabile oziroma utrudile. Osredotočil se je na posledice finančne krize ter na to, kako se države pripravljajo na prihajajočo novo krizo. Kot je pojasnil, so države od leta 2009 v banke vložile 4,8 trilijona evrov v obliki državne pomoči, kar prestavlja približno 33 % EU BDP. Da bi se države izognile novi finančni krizi, so ustanovile bančno unijo, vendar ta v celoti še ni zaživela. Veliko neznank za evropski finančni trg ostaja izstop Velike Britanije iz EU, saj pogajanja o izstopu in pogojih še niso zaključena oziroma sprejeta.

Emanuele Sessa, Evro-sredozemsko združenje ekonomistov (Italija), je predstavil problematiko migracij skozi gospodarski vidik in kaj pomenijo za nadaljnji razvoj tako EU kot za širšo evro-sredozemsko regijo. Kot je pojasnil, je migrantska kriza vplivala na vrsto vprašanj, povezanih s službami, poceni delovno silo in drugimi dejavniki, ki bi lahko vplivali na gospodarstvo. Vendar se mora EU zavedati, da se njeno prebivalstvo stara, sama pa nima izdelane strategije in vizije razvoja. Migrantska kriza je bila prav posledica odsotnosti prave in enotne zunanje politike, predvsem do držav južnega Sredozemlja. Izpostavil je nujnost dialoga in krepitve demokracije z namenom, da EU začrta enotno strategijo razvoja.

 

Četrti panel – Zakaj multikulturna Evropa ne prenese več multikulturnosti?

EU je v osnovi multikulturna entiteta, saj združuje 28 različnih držav, različne vere, kulture in identitete. Mir, ki smo ga gradili zadnjih 70 let, je temeljil na spoštovanju sočloveka. Kaj je torej tisto, kar danes poganja skrajnosti, da se ponovno začenjamo spraševati o možnostih in smiselnosti sobivanja z drugačnimi. Panel je povezoval Laris Gaiser, Slovensko panevropsko gibanje.

Andrés Santana Leitner, Avtonomna univerza Madrid(Španija), se je dotaknil levega in desnega populizma, ki vznikata v EU. Po njegovem mnenju v vzhodno-evropskih državah prevladuje desni populizem, medtem ko je levi populizem razpršen. Politično gledano levi populisti tekmujejo predvsem z levim volilnim telesom, to je s socialnimi demokrati, zelenimi in ostalimi levimi strankami. Vendar so po določenih stališčih precej blizu desnim populistom, zaradi česar tekmujejo tudi proti njim. Levi populisti so bolj kritični do gospodarskih in kulturnih politik, kar jih razlikuje od drugih sredinskih levih strank. Največja razlika nasproti desnim populistom pa se je pokazala pri migrantski krizi.

Oscar Garcia Agustin, Aalborg univerza (Danska), je uvodoma načel vprašanje evropske identitete, ki jo populisti načenjajo hkrati z integracijskim procesom. Na tej točki je izpostavil paradoks evropskih politikov, ki vpliva na stopnjo evroskepticizma. Politiki v veliki meri zavračajo multikulturalizem, vendar menijo, da je skupna evropska identiteta nujna. V istem tonu pa povedo, da morajo graditi na ohranjanju in poglabljanju nacionalnih identitet. S tem, ko zavračajo koncept multikulturnosti, odpirajo vrata vsem vrstam populistov in populizmov. Kot pravi, bi morali začeti razmišljati o tem, kaj pravzaprav je EU: multikulturna entiteta ali entiteta z več kulturami. Hkrati pa imajo evropski politiki težavo z multikulturnostjo zato, ker je to koncept, ki ga ni mogoče uvesti po načelu od zgoraj navzdol, temveč se ga počasi gradi od spodaj navzgor.

Belhaj Abdessamad, Institut za raziskovanje migracij (Madžarska), je predstavil pomen kulture za skupnosti in kakšen vpliv imajo na to migranti. Povedal je, da skupaj s kulturo uvozimo tudi skupnost. Kultura je del posameznika in to je tisto, kar ga določa in identificira v družbi. Treba se je zavedati, da se vsi Evropejci ne poistovetijo s panevropskimi idejami in vrednotami. Ko pride neka skupnost ali druga kultura v novo okolje, ji mora to okolje omogočiti integracijo. Z zavrnitvijo in izločanjem ima ta kultura temelj za radikalizacijo, zaradi česar lahko upravičeno pričakujemo spor. Danes bi morali govoriti predvsem o medverskem dialogu, saj se multikulturnost prevečkrat skoncentrira zgolj na vero. Kot je zaključil, multikulturnost danes ne deluje, ker živimo v času trka kultur.

 

Intervju po dogodku s predsednikom SPG, Larisom Gaiserjem, si lahko ogledate tukaj.

Pogovor s predsednikom SPG, Larisom Gaiserjem, v oddaji Sredin gost na nacionalni televiziji RTVSLO 3, si lahko ogledate tukaj.