Dogodki

Slovensko panevropsko gibanje je 7. in 8. maja 2018 v okviru projekta JOCICEF organiziralo mednarodno konferenco z naslovom Evroskeptizicem in vloga medijev v evropskem integracijskem procesu.
EVROSKEPTIZICEM IN VLOGA MEDIJEV V EVROPSKEM INTEGRACIJSKEM PROCESU

Firence (Italija), 7. in 8. maj 2018

Slovensko panevropsko gibanje je 7. in 8. maja 2018 v okviru projekta JOCICEF organiziralo mednarodno konferenco z naslovom Evroskeptizicem in vloga medijev v evropskem integracijskem procesu. Konferenca, ki je bila sofinancirana v okviru programa Evropa za državljane, je bila namenjena razpravi o vzponu in nevarnosti evroskepticizma v Evropski uniji (EU), vlogi medijev pri naslavljanju tega pojava in evropskemu integracijskemu procesu (gledano s perspektive zunanjih akterjev). Dogodka, ki je potekal na Univerzi v Firencah, se je udeležilo 68 udeležencev iz 7 držav.

Prvi panel z naslovom EU in njeni obeti je bil namenjen razpravi o prihodnosti EU, prisotnosti in koreninah evroskepticizma v državah članicah kot tudi v evropskih institucijah ter percepciji državljanov o EU.

Laris Gaiser, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, je uvodoma izpostavil, da je v panevropskem manifestu iz leta 1923 zapisanih nekaj dejstev, ki so še v današnjem kontekstu več kot aktualni (npr. vprašanje ohranjanja miru, pomen evropske integracije, družbena razslojenost). Ko govorimo o evroskepticizmu, se moramo najprej vprašati o mejah Evrope in pomenu tesnejše evropske integracije, saj predstavljajo pomemben dejavnik pri njegovem razumevanju. Ne glede na dejstvo, da se veliko evropskih državljanov opredeljuje za evroskeptike, si vseeno želijo, da bi njihove države ostale del EU. Združene države Evrope so projekt, ki predpostavlja federalno ureditev Evrope. Pogosto se dogaja, da države članice krivijo evropske institucije za njihove odločitve, vendar so v samem bistvu še vedno države tiste, ki preko Sveta EU odločajo o politikah. Dokler bo tako, Evropa ne more postati prava federacija. Kot je poudaril Gaiser, se v EU krepi zavedanje o pomeni koncepta suverenosti, saj mora EU, če želi v svetu postati enakopraven akter ZDA, Rusiji, Kitajski in drugim velesilam, nastopati enotno, predvsem pa imeti ustrezno vodstvo (angl. leadership) in jasno vizijo.

Luciano Bozzo z Univerze v Firencah (Italija) je opozoril, da ko govorimo o evroskepticizmu, moramo biti jasni, o kateri Evropi govorimo: o EU kot projektu ali o politikah EU. Evropski državljani velikokrat izražajo nestrinjanje s politikami EU, medtem ko imajo o EU kot projektu pozitivno mnenje. Kot je poudaril, imajo državljani pogosto občutek, da evropske politike narekujejo sile iz Washingtona, vendar je zanimivo, da če jih vprašamo, ali bi raje videli večji vpliv Berlina ali Washingtona, bodo izbrali slednjega. Tako Bozzo zaključi, da problem EU obstaja znotraj Evrope same, saj ne vemo natanko, kaj želimo. Kot primer je podal Ukrajino in Zahodni Balkan, kjer je lepo razvidno, da imata tako ZDA kot Rusija jasno razdelano vizijo in interese za omenjeno državo in regijo. EU za razliko od obeh svetovnih velesil nima jasne slike o tem, kaj želi doseči. Zaradi tega imajo predvsem države Zahodnega Balkana težave, saj s strani EU ne dobijo ustreznih zagotovil glede širitve in evropske integracije – takšna situacija jih sili v iskanje alternativnih zavezništev, državljane pa spravlja v vse večji dvom o evropskem projektu. Po njegovem mnenju tako EU ne manjka politično vodstvo, temveč predvsem jasna evropska strategija in vizija.

Trineke Palm z Univerze v Utrechtu (Nizozemska) je pojasnila, da prihodnost Evrope temelji na preteklih izkušnjah, saj se mednarodna politika hitro preplete s čustvi, kot so jeza, strah in upanje. Zato je proces ustvarjanja skupne evropske prihodnosti zapleten. Izpostavila je, da je Coudenhove-Kalergi ustvarjanje evropske identitete povezoval z istimi vrednotami, ki gradijo in ohranjajo družino. To se je lepo videlo na primeru brexita, ko so v kampanji naslavljali čustva, s katerimi so se lahko ljudje enostavno poistovetili: na eni strani so zagovorniki izpostavljali strah pred ločitvijo, saj je Velika Britanija v družini drugih evropskih držav močnejša (ekonomsko, politično, družbeno itd.); na drugi strani pa so nasprotniki izpostavljali razočaranje in jezo nad pomanjkanjem odgovornosti članov evropske družine (če gremo na svoje, bomo lahko sami odločali o svoji usodi in ne bomo odvisni od drugih). Na koncu je povzela, da so Združene države Evrope »edino odrešenje kaosa sedanjosti – pred propadom prihodnosti« (Coudenhove 1923: 39).

 

Drugi panel z naslovom Kaj žene politično opozicijo proti EU? je bil namenjen razpravi o vzponu populističnih političnih strank, ki so negativno naperjene proti evropskim integracijam.

Mattia Zulianello z Univerze v Firencah (Italija) je poudaril, da se je populizem vrasel v vse družbene pore, vendar gre za trhlo ideologijo. Odnos med populizmom in evroskepticizmom obstaja, saj so namreč populistične stranke praviloma tudi evroskeptične in dajejo prednost nacionalnim politikam in rešitvam na lokalni ravni. Trenutni veter v jadra populističnim strankam in njihov vzpon na evropski ravni jim omogoča odsotnost enotne evropske migracijske politike. Kot rešitev ponujajo lokalne ali nacionalne ukrepe, s čimer samo prenesejo težavo na druge regije ali države – s tem pa sprožijo učinek prelivanja, saj se skuša potem vsaka država zaščititi po svoje. Prvi problem, ki ostaja trd oreh za evropske voditelje, je, kako izkoreniniti populizem na nacionalni ravni, saj so populistične stranke začele tvoriti evropske koalicije z drugimi, enakimi ali sorodnimi, strankami. Drugi problem populističnih strank pa je, da izpostavljajo in naslavljajo zgolj težave, ki se pojavljajo v državi, in so posledično videne kot glavne stranke, ki jih skušajo rešiti. K takšni podobi največ pripomorejo mediji, ki jim namenijo veliko pozornosti, s čimer pa dosežejo učinek popularizacije populizma in evroskepticizma. Ta se nato zažre tudi v tisti del družbe, ki sicer ne nasprotuje evropskim integracijam.

José-Apeles Santolaria de Puey y Cruells z Univerze v Barceloni (Španija) je pojasnil, da se je začelo populizem pojmovati tudi kot voljo ljudi, kar vodi do tega, da populistični voditelji svoja dejanja opravičujejo z željami in voljo splošne javnosti. Hkrati pa se populizem uporablja in pojavlja kot sinonim za demagogijo. Populizem je bil del katalonske retorike v boju za neodvisnost, s katero so katalonski politiki mislili, da jih bo EU podprla in se postavila proti Španiji. Rezultat referenduma je pokazal, da je bil vseeno precejšnji del volilnega telesa proti neodvisnosti.

Adam Casals, nekdanji katalonski veleposlanik v Avstriji, je na to odgovoril z vprašanjem, ali obstaja kakšna španska stranka, ki ne uporablja populističnih taktik, in nadaljeval, da je populizem prežel vse politične pore. Populizem na račun migracij v Kataloniji ni upravičen, saj je Katalonija dežela imigracij in Katalonec lahko postane vsakdo. Casals je dodal, da je Katalonija izgubila bitko, ampak je pomembno poudariti, da ima visok delež tujih naložb. Casals razmišlja, ali je resnično potrebno aretirati vsakogar, ki brani ideje neodvisnosti in dodaja, da bodo zaradi tega demokratični standardi v EU trpeli. Pravo in pravičnost ne pomenita istega, zaradi česar je lahko pravo tudi nepravično. Ko govorimo o imigrantih, Casals poudarja, da moramo z njimi ravnati človeško. Poudaril je, da potrebujemo človeško Evropo, evropske institucije, ki kažejo čustva. Meje niso fiksne in se bodo premikale.

 

Tretji panel z naslovom Evroskepticizem in vloga medijev je bil namenjen premisleku o tem, kako mediji dojemajo in poročajo o evroskepticizmu in politikah, ki so uperjene proti evropskim integracijam.

Massimo Balducci z Univerze v Firencah (Italija) je pojasnil, da evroskepticizem obstaja in živi, vendar ne vemo natanko, o čem govorimo in na kaj točno se nanaša (politike, projekte, evropske institucije idr.). Opozoril je, da evropske institucije in evropske politike še vedno razlagamo skozi oči nacionalnih držav, zaradi česar prihaja do nesporazumov in celo nasprotovanj. Zavedati se moramo, da EU ne bo nikoli »super država«, ki bo nadomestila nacionalne države, vendar pa moramo delati na tem, da različne poglede karseda zbližamo oziroma jih poenotimo. Kako bomo to dosegli, še ne vemo, bo pa vsekakor potrebno narediti nekaj drugače od tega, kar delamo danes, strne in zaključi Balducci.

Patrick Bijsmans z Univerze v Maastrichtu (Nizozemska) je izpostavil, da evroskepticizem tako v državah članicah kot v EU povzroča zmedo in dvome. K takšnemu stanju vsekakor pripomorejo mediji in predvsem novice, ki so še vedno nacionalno naravnane. Države članice v največji meri poročajo o dogajanju na domačem terenu, precej manj pa o dogajanju na evropskem parketu. Velika slabost EU je, da ne obstajajo enotne evropske novice, kar pušča odprta vrata državam članicam, da evropske zadeve interpretirajo na svoj način.

Luka Lisjak Gabrijelčič s časopisa Delo (Slovenija) je navedel, da je eno od najbolj pogosto vnesenih vprašanj v brskalniku Google po brexitu, kaj je EU. To kaže na določeno ozračje, ki vlada med ljudmi. Glede evroskepticizma je poudaril, da vsakdo mora biti skeptičen. Edino vprašanje je, do česa in v kolikšni meri.

Silvia Pezzoli z Univerze v Firencah (Italija) je poudarila, da je evroskepticizem prepogosto zamenjan za pojem proti-evropski, tudi v medijih. To sta dva različna termina, ki imata vsak zase popolnoma drugo konotacijo. Kot je izpostavila, institucije EU niso začele graditi enotne institucionalne komunikacije oziroma prakse, da bi medijem nudile podporo na način, da bi jih pri razumevanju njihovega delovanja dopolnjevale, popravljale ali opozarjale. Kot enega izmed dejavnikov za dvom v evropske integracije in EU kot takšno je navedla tudi odsotnost poznavanja in delovanja EU v primerjavi z nacionalnimi državami. Tu bi morali mediji odigrati najpomembnejšo vlogo in evropske izzive predstaviti tako, da bi imeli državljani občutek, da gre za njihove, nacionalne izzive.

 

Četrti panel z naslovom Kako globalni akterji vidijo EU je bil namenjen razpravi o tem, kako najpomembnejši globalni akterji in regije vidijo EU, ali jo dojemajo kot eno entiteto ali skupek posameznih držav.

Daniela Vitiello z Univerze v Firencah (Italija) je uvodoma pojasnila, da je bila EU zgrajena na normativni politiki z namenom izgradnje prostora miru. Pojasnila je, da so evropske politike naravnane tako, da bi čim bolj izobrazile ljudi in jim vcepile evropsko dimenzijo razmišljanja. Vendar je hkrati opozorila tudi na tveganje pred izgubo lastne identitete, kar pa lahko vodi v nerazumevanje odnosa nacionalno-evropsko. EU ima za komuniciranje in delovanje z državami po svetu vzpostavljeno zunanjo službo, ki pa je v svojem delovanju še precej neučinkovita zaradi interesov posameznih držav članic EU. Hkrati pa je poudarila, da je to vseeno dobra institucija, saj stremi k temu, da obstajajo skupni interesi in predvsem ukrepi, čeprav na ravni najmanjšega skupnega imenovalca.

Daniela Irrera z Univerze v Catanii (Italija) je opozorila na dva ključna izziva za EU, ko pride do krize evropskih razsežnosti, to sta transparentnost in demokratičnost. Pojasnila je, da EU v takšnih primerih investira veliko denarja in energije v ustanavljanje odborov oziroma teles, ki so po svoji funkcionalnosti neuporabni oziroma neučinkoviti. Kot primer je izpostavila odnos med EU in državami južnega Sredozemlja, kjer se EU še vedno raje poslužuje bilateralnih sporazumov namesto skupnih evropskih. S tem pa dajejo tem državam vtis, da je EU kot celota šibkejša v primerjavi s posameznimi državami članicami EU. V tem pogledu se morajo odnosi med EU in državami Bližnjega vzhoda spremeniti oziroma preoblikovati, če bo EU želela, da jo države tega območja začnejo resneje jemati. Irrera zaključi, da na tej točki ne potrebujemo institucionalne reforme, le ustrezno institucionalno prilagoditev.

Davide Fiammenghi z Univerze v Bologni (Italija) je izpostavil primer kitajske politike do Japonske, kako lahko močnejša država izvaja pritiske na šibkejšo. Temu se lahko EU zoperstavi na način, da na trgu in v politiki nastopa enotno. Seveda je potrebno najti ustrezen kompromis med državami članicami EU, saj se različne države soočajo z različnimi problemi (Grčija in Italija se soočata z drugačnimi izzivi kot Švedska in Finska). Vendar mora, kot je poudaril, EU najprej konsolidirati svoje notranje stanje (gospodarske in politične napetosti in neskladja), saj so te bistvene za njen obstoj. Te težave so celo pomembnejše od tega, da nastopa kot enoten akter v mednarodnih ali varnostno-obrambnih zadevah.

 

Peti panel z naslovom Evropska varnostna politika in njene zunanje meje – kakšni so signali za državljane je bil namenjen razpravi o tem, kako je varovanje zunanjih meja EU v času begunske krize in migracij vplivalo na percepcijo državljanov o varnosti v EU ter kakšna je povezava med varnostjo in evroskepticizmom.

Trineke Palm z Univerze v Utrechtu (Nizozemska) razume krizo evropskih meja kot odmik evropske varnostne politike od celovite varnosti k politiki varnosti meja, pri čemer je glavno vlogo v tej politiki prevzel FRONTEX. Države članice EU bi lahko takoj spremenile svoj odnos in pristop k izmenjavi informacij med članicami EU, če bi v tem videle tudi svoj lastni nacionalni interes. V tem pogledu je izpostavila strukturo PESCO (Permanent Structured Cooperation), ki po njenem mnenju obeta precej, vendar je še prezgodaj, da bi sodili o učinkih, saj je potreben. Hkrati pa je izpostavila dejstvo, ki se ga premalo zavedamo, in sicer da se je vredno boriti za vrednote EU, predvsem svobodo gibanja, vendar včasih zagotavljanje visokega standarda terja tudi njeno omejevanje.

Andrea Foffano z Instituta za varnostne študije ASCE v Benetkah (Italija) pojasnjuje, da je EUROPOL sicer majhna institucija v primerjavi z drugimi evropskimi organi, vendar zelo dobro opravlja svoje delo. Opozoril je, da izmenjava obveščevalnih podatkov danes ne deluje, kot bi morala, zato so vse glasnejše zahteve po vzpostavitvi evropske centralne obveščevalne agencije, ki bi olajšala delo predvsem na področju varnostne politike. Foffano je poudaril, da ko govorimo o terorizmu in obveščevalnih podatkih, moram nujno imeti poseben pristop (vsekakor ne političnega), saj gre za večdimenzionalen in čezmejen problem. Kar zadeva migracije in Italijo je poudaril, da jih Italija glede na demografske trende vsekakor potrebuje, vendar mora vlada ponuditi ustrezne rešitve glede novih delovnih mest.

Igor Kovač z Univerze v Cincinnatiju (Združene države Amerike) je kot zadnji govornik strnil misli svojih predhodnikov. Evroskepticizem kot pojem, ki se pogosto povezuje z integracijami EU, je bil prvič uporabljen leta 1990. Resneje pa se je razširil in postal pomemben po podpisu pogodbe iz Nice, saj naj ta ne bi reševala institucionalnih težav, ki so nastale. Ključna težava EU je normativne narave, in sicer kako lahko EU zase trdi, da je normativna sila, če se naša lastna sodišča in institucije ne ravnajo po istih etičnih načelih. Norme so po njegovem mnenju izjemno pomembne, saj jih lahko razumemo tudi kot sredstvo moči. EU je za prevetritev svojega delovanja potrebovala šok, kot je bila izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA, saj ji je komaj slednja omogočila začetek temeljitega razmisleka o varnostni politiki. Vendar bo trajalo precej časa, preden bo EU dosegla cilje, na katerih temelji PESCO. Če bi EU želela dohiteti ZDA glede varnostno-obrambne tehnologije, bi morale države članice namenjati za obrambo približno 5 % BDP naslednjih 10 do 20 let, za kar pa seveda ne obstaja politična volja. Ker je to dolg in drag proces, Rusija in Kitajska ne želita tekmovati na vojaškem področju, temveč se raje osredotočata na druga področja, kot je kibernetika. Po njiju bi se morala zgledovati tudi EU in najti področje, v katerem je že sedaj uspešna in to nadgrajevati. Strateški kontekst, v katerem mora delovati EU, je bolj zapleten kot kdaj koli prej.